SLADKORNA BOLEZEN (diabetes mellitus)
|
Iz leta v leto se število sladkornih bolnikov povečuje tako v svetu kot
tudi pri nas, kar je v največji meri posledica nepravilne prehrane in
premajhne telesne dejavnosti. Na nastanek bolezni pa poleg dejavnikov
okolja vplivajo tudi dedni dejavniki.
Sladkorna bolezen je kronično stanje in je bolezen žlez z notranjim
izločanjem. Celice trebušne slinavke (pankreas) ne proizvajajo dovolj
inzulina oziroma telo proizvedenega inzulina ne more učinkovito rabiti.
To glukozi oteži prehod v celico, zato te ne morejo normalno delovati.
Posledica sladkorne bolezni je motnja v presnovi beljakovin, maščob in
ogljikovih hidratov.
|
|
Torej spremembo presnovnih stanj sproži sprememba koncentracije glukoze v krvi, nadzor pa poteka endokrino* s hormonoma trebušne slinavke (inzulinom – hormon obilja, glukagonom – hormon pomanjkanja, stradanja). Inzulin zniža koncentracijo glukoze v krvi po obroku, glukagon pa koncentracijo glukoze v krvi zviša.
*Endokrino = notranjo izločanje. Notranjo izločanje inzulina je pomembno, ker uravnava raven krvnega sladkorja. Nepravilno izločanje ima za posledico sladkorno bolezen z vsemi njenimi zapleti.
Znaki za nastanek sladkorne bolezni:
- povečano izločanje seča, ter s tem povezana dehidracija in stalna žeja,
- utrujenost,
- motnje vida,
- mišična oslabelost,
- povečana lakota,
- izguba teže, kljub povečani lakoti,
- zmanjšana odpornost.
Normalna vrednost glukoze v krvi pri merjenju na tešče je od 3,5 mmol/l do 6,0 mmol/l.
Povečana koncentracija glukoze v krvi (hiperglikemija) pri merjenju na tešče je od 6,0 mmol/l do 7,0 mmol/l.
Sladkorna bolezen nastopi pri vrednosti nad 7,0 mmol/l pri merjenju na tešče ali nad 11,0 mmol/l po obroku.
Sladkorna bolezen | Oblike sladkorne bolezni | Zdravljenje sladkorne bolezni | Naprej
Predlagaj ta članek... |
